»Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se spopada z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.«
»Ta novi film – Beležnica, po predlogi knjige Nicholasa Sparksa – je bil še posebej težek, ker igram osebo z Alzheimerjevo boleznijo. Čez to sem šla s svojo materjo, in če Nick ne bi bil režiser, mislim, da vloge ne bi sprejela – preprosto pretežko je. Bil je naporen, a krasen film.«
»Ta novi film – Beležnica, po predlogi knjige Nicholasa Sparksa – je bil še posebej težek, ker igram osebo z Alzheimerjevo boleznijo. Čez to sem šla s svojo materjo, in če Nick ne bi bil režiser, mislim, da vloge ne bi sprejela – preprosto pretežko je. Bil je naporen, a krasen film.«
»Že zadnjih pet let pa ima Alzheimerjevo bolezen ona sama. Popolnoma je dementna. To je noro – živeli smo s to izkušnjo, ona jo je igrala, in zdaj nas je doletelo.«